To so bili enkratni nepozabni dnevi, meseci, leta. ZAKAJ?
-Bil sem med revnimi, ki se borijo kaj bodo dali v usta.
-Bil sem med ljudmi drugačnega mišljenja.
-Bil sem med njimi v njihovi kulturi.
-Bil sem z njimi v plesu in glasbi.
Tam se življenje odvija bolj mirno, kar ne narediš danes pa je čas jutri. Niso obsedeni z materializmom kot mi. Za vsako stvar, ki jo dobijo, so zelo hvaležni. Veliko spoštovanje imajo do soljudi, pa naj bo to evropejec ali afričan, mlad ali star, ženka ali moški.
Zakaj sem se odločil za ta korak?
Kot velika večina slovencev sem tudi sam bil vzgajan v krščanski veri. (Zaradi te velike večine je bil papež Janez Pavel ll pri nas, da nas potrdi v veri, upanju in ljubezni do Boga.) Tudi sam sem bil krščen, obhajan in birman. Bil sem tudi ministrant. Po birmi pa sem se iz cerkve oddaljil. Moje najstniško mišljenje je verjelo in razmišljalo vse mogoče neumnosti. Zanimali so me vsi mogoči nadnaravni pojavi kot hipnoza, telepatija, vidovidnost, neznani leteči krožni, prerokovanje, bioenergija,... Tako mi je bilo zanimivo, tudi prikazovanje device Marije v Medjugorju. Leta 1984 sem šel s teto v Medjugorje bolj kot turist, ne pa kot romar. V Medjugorju se je v meni zgodilo nekaj nenavadnega. Videl sem kako se vrti železobetonski križ visok 12 metrov, ki je postavljen na hribu Križevac. To je tisto, kar me je tako pritegnilo in mi presadilo srce. Bil sem neskončno srečen, zadovoljen, bilo je enkratno. Kljub utrujenosti od naporne vožnje, sem bil po prihodu v Koper še vedno srečen in zadovoljen ter pripravljen odpustiti vso sovraštvo do soljudi. Tudi sosede, s katerimi smo bili skregani, sem začel pozdravljati. V meni je kar vrelo. V telesu sem čutil toploto, ki me je napolnjevala z dobroto, ljubeznijo, veseljem, srečo. Res, bilo je nekaj, kar se ne da opisat teh občutkov. Kar sem sam doživel, je že doživelo veliko ljudi v Medjugorju pred mano in tudi danes se ponavlja isto. Od leta 1981 do danes se Marija prikazuje vsak dan, že 15 let in pa ljudje, ki živijo tam v tej nepotrebni vojni skoraj niso bili dotaknjeni. Medjugorje je ostalo oaza miru. Ta sprememba v mojem srcu in duši mi ni dala miru, nekaj sem iskal. Vključil sem se v kopersko veroučno skupino. Tam sem duhovno rastel in spoznal nove vidike življenja. Pripeljalo me je do tega, da sem začel molit. V nenehnem iskanju kaj me še vleče, sem zvedel za predavanja o misjonih. To je bilo aprila 1990 v Izoli, kjer je predavala bivša laiška misijonarka. To predavanje me je zelo, zelo pritegnilo. Bilo je enkratno. Opisala je svoje delovanje na Madagaskarju. Tu sem se odločil za misijone in svoj pravi DA sem pri sebi rekel čez mesec dni. Začel sem obiskovat misijonska predavanja in tečaje. Vključeval sem se v misijonsko skupino. Spoznal sem slovenskega misjonarja patra Stanka Rozmana, ki deluje v Zambiji. Z njim sem se dogovoril, da pridem na njegov misjon. Nato sem se še doma pripravljal na odhod. Pustil sem dobro delovno mesto, vse kar sem imel. Novembra sem odpotoval v Anglijo, kjer sem se dodatno izpopolnil v angleščini. 2.1.1991 sem iz Rima odletel v Zambijo. Nasledji dan sem pristal v Lusaki (glavno mesto Zambije z miljon prebivalcev). Zambija ima okoli 8 miljonov prebivalcev, sestavljeno iz 72 plemen, ter isto število jezikov. Uradni jezik je angleščina. V šolah se učijo poleg angleščine tudi enega od domačih jezikov. Zambija leži v južnem delu afrike in ima subtropsko podnebje. Od novembra do aprila je deževna doba, po tem pa sušno obdobje. Zambija leži na planoti nad 1000 m in je skoraj ravna, le tu in tam se vidi mali grič. Zemlja je rodovitna in polna rudnih bogastev (baker, srebro, zlato, železo,...) ter dragocenih kamnov, ki ti jih ponujajo za vsakim vogalom, še posebej če si belec. Ljudje so prijetni in ustrežljivi, dobri delavci in nadarjeni. Najbolj pogosta bolezen je malarija (ki sem jo večkrat prebolel), AIDS, kolera... V družinah imajo po vsaj 4 otroke. Ljudje se največ ukvarjajo z kmetijstvom. Njihova osnovna hrana je inšima, to je polenta iz bele koruze. Pred jedjo si umijejo roke, ker jedo z rokami. Sam sem bil v misijonu na podeželju. Vas Nangoma leži 100 km od Lusake na ozemlju ila plemena. Naučil sem se tudi malo njihovih jezikov (chiila, chinjanja). Na misijonu sem pomagal pri izgradnji bolnišnice, cerkva, delavnic,.. Moja glavna skrb je bila elektrifikacija poslopij, skrb za župnišče, kmetijstvo, mlin,... Kot laik sem se vključeval v vsa dela in pri tem tudi poučeval (elektrotehniko, kmetijstvo, avtomehaništvo,...). Poleg vsega težaškega dela, smo se tudi duhovno poglabljali. Maše smo imeli vsak dan in sicer med tednom samo na misijonu, soboto in nedeljo pa tudi na podružnicah. Svoje delo sem končal aprila 1994, ter kasneje odpotoval domov.
Ljudje iščemo različne smisle v življenju, zame je to bil najboljši saj sem bil najbljiže revnim, istočasno najbližje Bogu!
Kdor išče najde, kdor trka se mu odpre, kdor prosi se mu da,...