Anonimnež

Odgovor Jurija

mnenje Oskarja Dolenca - člana Umetniškega sveta FZS

Fotografska zveza Slovenije

Anonimno pismo!

Želim ostati anonimen, to pa zato ker smo Slovenci preveč zamerljivi in bi vsakega, ki ima mnenja drugačna od naših najraje linčali oz. kako drugače onemogočali, zato se spodaj ne bom podpisal. Bi pač rad ostal živ!

Pišem v dobro slovenski fotografiji!

Zanima me po kakšnih merilih se postavlja žirije in kako je lahko nekdo selektor dve leti zapored. Mladi fotografi so tako lahko zaradi neokusa ali neizobraženosti in nerazgledanosti lahko degradirani. Kam s tem plove slovenska klubska amaterska fotografija se sprašujem! (mladih klubskih entuzijastov je vedno manj) Nagrajene fotografije na mednarodnih mladinskih razstavah na državni mladinski razstavi še sprejete niso !

Tukaj ne bi rad preveč razpravljal o tem, vendar mislim, da so tuje razstave (večinoma) vsaj desetkrat močnejše od slovenskih. (v poduk g. Oskarju Dolencu, ki meni da tuje razstave niso pomembne, ravno tako ne pomenijo nič tuji nazivi (op. morebiti niso pomenili nič v bivši Jugoslaviji, ko so zraven kandidat mojstrskih in mojstrskih nazivov popačeno rečeno "pošenkali" še naslove AFIAP, pa tudi nazivi KM in MF so se podarjali bolj po republiški merilih, (ti meni mome, a ja tebi tvome). Vsakdo, ki je poskušal razstavljati v tujini lahko to ve. (mnogi pošiljajo svoja dela na razstave že več let popolnoma neuspešno in še niso imeli niti sprejetih fotografij in diapozitivov, tako sedaj na zvezi hočejo podatke kam kdo kaj pošilja in kako uspešno - mogoče mislijo, da bodo s pridobljenimi podatki imeli potem več uspeha). Z razpadom FG Šolt, se je namreč število nagrad slovenskih avtorjev na mednarodnih FIAP-ovih razstavah močno zmanjšalo. (zato uspehi slovenski fotografov g. Vinka Skaleta in g. Tomaža Kunsta (možno še koga) niso niti najmanj zanemarljivi).

Že v tem lahko vidimo kje je slovenska fotografija, predvsem pa nerazgledani žirantje. Kje v žirijah ste mlajši slovenski fotografi (taki, ki uspešno že več let razstavljate tudi na mednarodnih razstavah)? S tem nočem reči, da mora slovenska amaterska fotografija podleči mednarodnim trendom (veliki zaostanki so vidni predvsem v barvni fotografiji, in ceneno narejenih fotografijah, ki je posebno pri izdelavi iz diapozitivov skrajno slaba) in da so vsi starejši žirantje zaostali. Zame so taki predvsem tisti, ki že vrsto let ne razstavljajo niti na domači niti na tuji sceni (glej opombo), pa tudi ne spremljajo trende niti doma niti v svetu. Taki naj ne bi žirirali

Opomba: (tukaj ne štejem deset in več let starih fotografij na raznih domačih socialnih razstavah - op. klubskih, kjer se lahko pošilja po deset del in razstavah na razne ozke teme ( Govedo. . . ,Mleko, Človek in kovina, Cvet in sad), za katere pridejo razpisi mesec dni pred razstavo in potem poberejo večinoma nagrad domači avtorji; razstava pa je državna samo na podlagi tega, ker je razpisana za celo državo - še v bivši Jugoslaviji so bile take razstave, tukaj mislim na razne manj kvalitetne razstave na katerih večinoma ne sodelujejo KM (sedaj KMF) in MF manjšega ranga (sedaj stopnje), tudi število fotografij bi moralo biti omejeno. S tem bi lahko preprečili, da posamezni avtorji poceni nabirajo točke, ko pa bi jim morali podeliti nazive, pa so skrajno užaljeni, ker jih ne dobijo. (op. avtorjem, ki so točke nabirali vrsto let predvsem na klubskih in ozkotematskih nekvalitetnih razstavah) (op. avtorja: za 1. stopnjo dober fotograf potrebuje 1 leto, kar se tiče točk)

Kakor se nekaterim dobrim in uspešnim (g. Skale, g. Kunst, g. Čufar, g. Gunčar..) fotografom ne podeli naziva (čeprav si tudi po kolekciji to zaslužijo) se nekaterim priviligiranim (predvsem iz kluba kjer je trenutno zveza nazive podeljuje prelahko). S tem marsikdo neha razstavljati, ker se mu vse skupaj upre. Kam gre s tem slovenska fotografija je jasno. (ob nerazstavljanju sedanjih ljubljanskih profesionalcev ali svobodnih umetnikov (g. Arrigler, g. Pajk, g. Modic, g. Štravs, g. Vlachy, g. Pivk in vseh ostalih) ( glej še op.št. 2) in ob prenehanju razstavljanja še nekaterih, katerim se zakulisne igrice že gnusijo in razstavljajo samo še za svoje veselje, predvsem samo še na samostojnih razstavah bo vse še slabše kot je sedaj. Že tako ali tako se nekateri izogibajo točkovanju in nazivom. Upravičeno je tukaj vprašanje (Boštjana Gunčarja - op.avt.) staro nekaj let), "zakaj ni dobra kolekcija fotografij, katere so tudi isti žirantje, kot so bili v umetniškem svetu, velikokrat nagradili tudi s prvimi nagradami na državnih in mednarodnih (razstava treh dežel) razstavah."

Opomba št. 2: Tukaj je potrebno poudariti, da posamezni likovni kritiki, (ali so vsi upravičeni tudi do fotografskih kritik???) neupravičeno poveličujejo samo ljubljanske fotografe, na vse ostale pa preprosto pozabijo. Tu se strinjam z mnenjem g. Oskarja Dolenca, da likovni kritik, ki nima nikakršne povezave s fotografijo ne more biti član umetniškega sveta.

Rad bi tudi, da se pojasni, kako sta lahko v Sloveniji dva kluba z imenom Jesenice in dva kluba z imenom Diana. (ali res nimajo drugih idej?)

Zakaj se za otroško in mladinsko fotografijo tako malo oz. praktično nič ne naredi. Kakšno mnenje ima o fotografiji Ministrstvo za šolstvo in Ministrstvo za kulturo (mladino se ukine že z 19-imi leti, v tujini razstavljajo do 25 leta, ali smo so pri nas že prej tako zreli in vrženi v nemilost samo članske konkurence, seveda nisem s tem proti, da se dobri fotografi uveljavimo že v "zgodnjih" letih).

Navsezadnje naj poudarim, da s tem pismom nimam ničesar proti FZS ali proti posameznim fotografom. Želim si samo, da se na ravni zveze sledi sledeče:

naredi kakovostne smernice za boljšo slovensko fotografijo
s kvantiteto in množičnostjo naj se ukvarjajo klubi
naredi nove kakovostnejše smernice žiriranja in podeljevanja nazivov
bolje poskrbi za mlajše fotografe (Ministrstva..., povišanje starostne meje)

V dobro slovenske fotografije! P.S.

Opravičujem se zaradi anonimnosti !!! (razlog je naveden zgoraj)

Želim, da se pismo in odgovori ter mnenja predstavijo vsem klubom, pred tem pa naj FZS zavzame določena stališča glede zgoraj navedenih problemov, ki niso tako majhni kot se nekaterim dozdeva (le ti se ponavadi utapljajo v "lokalne" razstave in sfere), da se ne bomo vlačili po "cajtngih", tako kot slaboumni slovenski politiki in nižji lokalni "pisuni".

Hvala za razumevanje, brez zamere in lep pozdrav, predvsem pa dobro luč vsej slovenski fotografiji!

Anonimnež

Odgovor Jurija:

Vaša gnada Anonimnež!

»Pognal sem spet svoj Netskejp,
k’ sfriziral sem ga mal,
z 2.0 na 3.1,
de naujo me spoznal,

sem GOLD nanj’ga nalepu,
zdej zgleda kot z zlata,
se spomnu čist’ nov passwoooord,
de loh’k zaklenem ga....

Srfam po internetu,
novičke dol lovim,
se bližam fotolinkom,
na Zvezi srečam te,
preberem kar s’ napisal,
me roka zasrbi,
da tole bi napisaaal...«
itd.

Fino. Zdaj, ko sem malce olajšal svojo stihoklepsko dušo, lahko počasi preidem k temi tega pisanja. Najprej formalnosti. Anonimnež, zavedaj se, da te bom do zadnje pike dosledno tikal. Vikanje si človek zasluži s tem, da se predstavi. S tem se namreč jasno distancira od nekega meglenega, brezosebnega in brezobraznega pojma, katerega mi, žal, trenutno predstavljaš.

So te navdihnile v zadnjem času tako priljubljene politične anonimke? Ker se mi je kar nekaj tovrstnih pisarij valjalo med novinarskimi prsti (ni strahu - namesto lokalnega pisuna ti odgovarja »profesionalec«, he, he, he...), ti lahko precej natančno povem, katerih oblikovnih in vsebinskih elementov si se hote ali nehote »nalezel«:

Klišejski uvod: naštevaš vzroke za to, da si ostal anonimen. Zgodi se tvoja volja, a navedeni pomisleki so, milo rečeno, iz trte zviti. Če si res dober fotograf, ki se je uveljavil že v mladih letih (citiram: »...da se dobri fotografi uveljavimo že v "zgodnjih" letih...«; poudarek na mo sem dodal jaz), potem nimaš niti najmanjšega vzroka, da bi se svojega mnenja pred komerkoli sramoval. Uveljavljenega fotografa marsikdo upošteva, v najslabšem primeru se z njim ne strinja. Da pa bi ti kdorkoli povzročil kakšno škodo...

Klišejski namen pisanja: (citiram: »Pišem v dobro slovenski fotografiji!«) nekaj naj ti bo zdaj in vekomaj jasno. Anonimka je ubeseditvena zvrst, katere namen je po definiciji konspirativen in izrazito nekonstruktiven.

Neustrezen način pisanja: slog osebno prizadete osebe, razčustvovanost namesto argumentov. Fragmenti splošnih ugotovitev in nepreverjenih »resnic« pač ne zadostujejo.

Slaba raba jezika: zakaj avtorji anonimk nikoli ne napišete v kultiviranem, knjižnem jeziku, upoštevajoč vsaj osnovna pravila pravopisa? Čwouk božj’! Kdaj t’ bo zaštekal, de ni važn’ sam kwa napišeš ampak tud’ k’k tu nardiš??? Kdo bo resno jemal argumentacije polpismene osebe?!?

O obliki sem se razpisal zgolj tebi v poduk in upam, da bodo pri tvojih prihodnjih pisnih projektih že vidna vsaj rahla znamenja napredka.

Da ne bi prekomerno utrujal vsega hudega vajenih bralcev, ki bodo morda brali tole besedilce, bo najbolje, če počasi preidem k bistvu - vsebini tvoje izmišljije. Sto filmov s pretečenim rokom in sedem Mohamedovih priležnic naj me plamti, če si po mojem kritičnem avizu pričakoval tole kar bom zdajle javno in pri polni zavesti zapisal. S teboj se v veliki meri strinjam!

Verjemi, da s tem ne izstopam prav preveč, kajti s težavami, ki si jih do neke mere obelodanil, se že vso svojo fotografsko kariero spopadamo prav vsi mladi (generična raba pridevnika) fotografi. Umetnostni svet je dejansko okostenela, samozadostna in času precej neprilagojena tvorba. Žiriranje je res nekaj svetlobnih let (pa še kak teden povrhu) oddaljeno od ideala - podajanju objektivne (vprašanje objektivnosti in resnice je precej akademsko) ocene prispelih del, ker večina žirantov ne čuti potrebe, da bi nekoliko prezračili svoje pojme o sodobnih fotografskih smernicah (posledica: odkar zahajam na razstave občudujem iste pokrajine, kozolce in stare trike). Kdor bi si vzel nekaj časa in prebrskal kataloge razstav preteklih let, bi ugotovil, da je šest različnih (posvečenih?!) žirantov blagoslovilo vsaj trideset razstav, kar pomeni, da so bila vsa tam prikazana dela zgolj ekshibicija »okusov« edinih pravih slovenskih fotografskih mojstrov. Podeljevanje fotografskih nazivov je, v obstoječi različici postopek, ki bi bil prav lahko opisan v Douglas Adamsovem Štoparskem vodniku po galaksiji, sistem točkovanja in kriterijev pa je čisti Trainspotting.

Res je tudi, da v Sloveniji tiho deluje kar nekaj odličnih, »anonimnih« fotografov, ki jim ne pride na misel, da bi se kakorkoli poistovetili s tem, kar je znano pod pojmom »slovenska amaterska fotografska scena«, ker se jim je vse skupaj zagabilo že v zgodnjem ustvarjalnem obdobju. Žal. Podobno velja tudi za poklicne fotografe (samooklicane »profije« tu ignoriram), ki pa se gibljejo v povsem drugačnih fotografskih razsežnostih...

Če je bil tvoj namen spodbuditi javno razpravo, upam, da bo ta namen dosežen. Ker pa so za diskusijo potrebne osebe iz mesa in krvi, predvsem pa z nedvoumno izraženo identiteto, predlagam da se na spletni strani FZS oblikuje nekakšna necenzurirana spletna mnenjska stran, kjer »se kresala bodo mnenja«. FZS bo tako dobila nekaj vzvratnega toka (feedbacka) od svojih članov in se (morda) ustrezno odzvala na pohvale in kritike. Predvsem pa FZS potrebuje PREDLOGE! Tu si zagrešil še poslednjo napako, ki je za vas, anonimneže, značilna - vsem dobrim namenom navkljub nisi izdavil ničesar, kar bi bilo vsaj malo podobno konstruktivnemu predlogu! Nič ni lažjega, kot malo udrihati po hrbtih tistih, ki navsezadnje prostovoljno sprejmejo izvrševanje neke funkcije, ki ne prinaša pretiranih osebnih koristi.

Naj vas torej berem - reformatorji, nezadovoljneži, fotografi, profiji, brihtneži, zadovoljneži, konformisti, mladci, kreativci, krajinarji, eksperimentatorji, prikrajšani, prizadeti, anonimni, homonimni, prezrti, FIAPovci, FZSjevci, funkcionarji, državljani, pritiskači, predlogarji, tehniki, duhoviteži, veterani, posvečeni žiranti, nenagrajeni avtorji, fotografski naraščaj in vsi drugačni ter vsi enakopravni fotografske slovenske scene! Kot prvi pa vržem tole mastno kost:

reforma načina žiriranja: povezano s fotografskimi nazivi. Ti naj bi bili dveh vrst - častni nazivi, katerih nosilci bi izvajali protokolarne naloge in bi v miru uživali sadove svojega preteklega dela in kakovostni nazivi, katere bi morali nosilci potrjevati s svojim aktivnim in uspešnim fotografskim udejstvovanjem. Avtorji z najvišjimi kakovostnimi nazivi bi vršili funkcije selektorjev, naslov pa bi lahko tudi izgubili - ko si »out« si »out«, če se ne potrudiš...

Tebi, ljubi anonimnež, zaradi katerega sem se spravil »z roko v ogenj po kostanj«
(Branko Gradišnik: Strogo zaupno na Irskem) pa še vabilo, da mi pišeš. Malo
me »daje firbec«, kdo je sprožil ta kamenček, ki bo morda prerasel v plaz.
Dajem ti častno besedo, da bom spoštoval tvojo željo po anonimnosti. Več kot
to ne gre. Za konec pa tebi in zgoraj omenjenim nekaj verzov za pogum:

»Get up! Stand up!
Stand up for your rights...«
(Bob Marley)

»It takes more than a combat gear to make a man,
It takes more than a licence for a gun...
+
Be yourself, no matter what they say...«
(Sting)

Lenart J. Kučič
Dolenja Dobrava 18
4224 Gorenja vas
lenart.kucic@kiss.muzej.si

 

ODMEVI NA DELOVANJE FZS - za Internet

Oskar Dolenc, MF, AFIAP

Mala replika na pismo anonimneža

Takoj v začetku bi rad poudaril, da mi je žal, ker se g. Anonimnež ni predstavil s polnim imenom. Lahko bi ga bilo toliko "v hlačah" in tudi njegovo izvajanje bi imelo večjo težo. Še posebno zato, ker se z večino njegovih pripomb in razmišljanj strinjam. Žal mi je le, in zato se tudi oglašam, ker pri navajanju mojih izjav ni dosleden. Ker je v zapisniku le kratek povzetek, je moral biti na sami seji in potem ve, ali pa je bil slabo informiran.

Nikakor nisem trdil, da so tuje razstave vse povprek slabe. Trdim pa in tudi vem, da je marsikatera tuja razstava pod nivojem naših kvalitetnejših med klubskih razstav, avtorji pa dobijo mednarodne točke. Zato tudi trdim in se strinjam z anonimnežem, da so točke pridobljene samo na raznih klubskih in medklubskih razstavah v Sloveniji premalo. Vemo katere razstave v tujini kaj štejejo v mednarodnem merilu in njihove kvalitete ne gre in ne mislim oporekati. Poudarjam pa še enkrat, da so točke, še posebno iz zgoraj navedenih razlogov, samo dokaz dejavnosti avtorja in ne nujno dokaz njegove visoke kvalitete, ki vodi do naziva. Torej točke so samo pripustnica k ocenjevanju njegove kolekcije. Te pa so žal velikokrat slabe ali nepopolne, ker je ponoven dokaz, da točke niso glavno merilo.

Ne strinjam se, da so v bivši Jugoslaviji nazive kar "šenkavali" po nekem dogovoru. Morali smo kar pošteno garati za naziv. Vsaj za nas Slovence to lahko trdim. In tudi v bivši Jugoslaviji smo vedeli, katera razstava kaj velja, kjer je že samo sprejeta slika je nekaj pomenila in da o nagradah na takih razstavah niti ne govorimo. Naj naštejem samo nekaj primerov: " Človek in morje" - Zadar, zagreb Salon, "Pokrajina" - Kranj, Doboj, Salon "20. Oktobar" - Beograd.

In ko smo že pri razstavah. Smatram, da se podeljuje vse preveč nagrad in diplom. Tako smo pri otvoritvah priča "neskončnemu" podeljevanju le-teh, ko skoraj vsak avtor odnese kaj domov. S tem izničimo vso težo in kvaliteto res dobrih avtorjev. In ne nazadnje so tudi žirije nedosledne, ko za isti motiv podeljujejo istemu avtorju nagrado za dia in fotografijo, ki je bila izdelana iz istega ali skoraj enakega diapozitiva. Seveda je krivda tudi na avtorjih, ker taktizirajo /op. nabiranje točk/ in poizkušajo z nekaj uspešnimi deli že na eni razstavi iztržiti čim več točk. Smatram, da se isti motiv ne bi smel hkrati pojavljati v kategoriji dia in kategoriji fotografija na isti razstavi.

In še najvažnejše! Slovenija je majhna država in hitro prispemo iz enega konca do drugega. zato je kar malo dolgočasno gledati več let iste slike /dia ali foto/ - pa čeprav dobre - po klubskih in med klubskih razstavah. Pravila to res dopuščajo, vendar mislim, da bi morali omejiti "starost" teh slik na 5 /pet/ let. V tem času bodo sigurno obšle vse razstave po Sloveniji, in tako ne bo treba gledati po 20 /dvajset/ let starih slik, ker slučajno na tej razstavi ali kraju še ni bila.

Toliko iz moje strani, ker sem bil pač izzvan. To je tudi moje prepričanje, katerega sem zagovarjal že v marsikateri debati v različnih klubih in sredinah.

Ljubljana 19/06/1997

Pa lep pozdrav!
Oskar Dolenc, MF, AFIAP

Nazaj na: FZS - Fotografska zveza Slovenije
Na vrh