CISTERCIJANSKA BAZILIKA V STIČNI - CERKEV ŽALOSTNE MATERE BOžJE

Cerkev je bila sezidana v 12. stoletju. Bila je romanska triladijska slopna bazilika, na vzhodni strani zaključena s polkrožnimi absidami. Dve absidi sta še danes vidni na vzhodnem dvorišču. V desni kapeli ob prezbiteriju je predstavljena originalna romanska stena. Romanska arhitektura cerkve je dobro vidna še na podstrešju. V 17. stoletju so za časa opata Jakoba Reinprechta (1603-1626) romansko cerkev prezidali v baročnem stilu, močno spremenili njeno zunanjo in notranjo podobo in jo skrajšali za eno arkado. Druga barokizacija cerkeve je bila v času opata Viljema Kovačiča (1734-1764). Po reformah cesarja Jožefa II. konec 18. stoletja je cerkev postala župnijska. Leta 1936 je bila ob njeni osemstoletnici razglašena za baziliko.

Glavna ladja današnje cerkve meri 62,30 m, široka je 18 m. Glavnina cerkvene opreme - oltarji, prižnica, klopi v meniškem koru, orgle, del klopi v cerkvi - je poznobaročna, iz druge polovice 18. stoletja. Glavni oltar je posvečen Žalostni Materi Božji.

Cerkev sv. Katarine

Cerkev sv. Katarine, ki je ohranjena le v tlorisu, je bila po vsej verjetnosti zgrajena vsaj v 13. stoletju. Stala je tik za samostanskim obzidjem. Prvotno je bila cerkev sv. Katarine romanska enoladijska zgradba s polkrožno absido na vzhodni strani. V dobi gotike so ji prizidali nov prezbiterij in s tem podaljšali njeno ladjo, v baroku pa so ji dodali še zahodni zvonik in severno stransko kapelo. Bila je pokopališka cerkev, v kateri so predvsem v srednjem veku pokopavali stiške doborotnike. Kot nam poročajo arhivski viri, so tu našli zadnji počitek nekateri člani turjaške družine, milanska vojvodinja Virida rojena Visconti in drugi.