SAMORASTNIKI

**Urednistvo glasila**
*Urednistvo:*	*Gregor Lenasi, Kaja Lojevec, Maja Nikolic*
*Odgovorni urednik:*	*Klemen Lenasi*
*Novinarji in pisatelji:*	*vsi zdravi Samorastniki*
*Lektor:*	*tiskarski skrat*
*Uredniki smo:*	*klikni pa bos videl...*

***Kazalo clankov:***
*UVODNIK*	Ali sem res tabornik?
*NA POMOC, TABORNIKA IMAMO*	Izlet s starsi
*ZGODILO SE JE*	Izlet na Kal
	Zot na zimovamju
	Izlet na Lisco
	Drsanje
	Notredamski zvonar
	Izlet na Dolenjsko
	Izlet s starsi
	Vodnisko zimovanje na Lipanci
*VOD SE PREDSTAVI*	Vod Kiti
*SAMORASTNIKI KUHAJO*	Zelenjavna juha
*TABORNISKI UTRINKI*	Zakaj hodim k tabornikom
	Izlet na Lisco

Taborniki, sestanki, izleti, tekmovanja … in se stevilne druge dejavnosti: razni krozki, ucenje tujih jezikov, glasbena sola in se in se! Koliko prostega casa vam se ostane, veste sami!

Velikokrat se moramo odlociti s cim se bomo ukvarjali in s cim se ne bomo; za nekatere stvari nam preprosto zmanjka casa in energije. In tako naj bi bilo tudi pri tabornistvu! Marsikdo je tabornik le za urico na teden (ce vsaj redno hodi na sestanke); poklepeta s prijatelji in si mogoce zapomni kdaj tudi kaksno malenkost od njihove vsebine. Saj nocem trditi, da so bili v vecini sestanki dobro pripravljeni, vendar bi morali taborniki doloceno znanje do taborjenja osvojiti in se udeleziti vsaj treh izletov. Malce razmisli v tej smeri; "Koliko mi sploh pomeni tabornistvo?"

Pred tednom dni ste na dom dobili tudi razpis za clanarino, do konca marca pa boste dobili tudi razpis za taborjenje, ki bo potekalo od 1. - 15. Julija 1997 v Logarski dolini. Za vse nejasnosti v zvezi s tema dvema razpisoma se obrni na svojega vodnika.

Taborjenja se bo lahko udelezil le tisti tabornik, ki bo do takrat udelezen vsaj na treh izletih.

Letosnji izlet cete Samorastniki, katerega smo se udelezili tudi starsi, je bil na Dolenjsko. Program je zajemal ogled kostanjeviskega samostana, kostanjeviske jame, breziskega gradu in vinske kleti. Program je bil zanimiv tako za mlajse tabornike kot za starse, zato je bila udelezba na izletu stevilna.

Zbrali smo se v soboto, 22. februarja ob 8. uri pred centralno solo v Polju. Po tradicionalnem taborniskem pozdravu smo se razdelili v dve skupini. Vsaka skupina je naskocila svoj avtobus in ze smo se odpeljali novim dogodivscinam naproti. Med voznjo so nam vodniki razlozili nacrt izleta in na kratko opisali zgodovino Kostanjevice, samostana in breziskega gradu.

Kot bi mignil smo se pripeljali v Kostanjevico, to prelepo mestece na Krki, najstarejse v Sloveniji. Zal ni bilo casa za ogled mesta, ker se nam je mudilo v kostanjeviski samostan. V tem cudovitem objektu, ki ga ze nekaj let restavrirajo, smo si ogledali zbirko slovenskih umetnikov med katerimi je verjetno najbolj znan Bozidar Jakac. V prijetni okolici samostana smo si v druzbi skulptur Forma vive privoscili kratek pocitek za malico, nato pa smo jo mahnili v Brezice. Tu smo si ogledali vinsko klet, ki je v breziskem gradu. Ob pogledu na lepo zlozene steklenice prepredene s pajcevinami in plesnijo je predvsem nam, starsem, zaigralo srce.

Vodnikom ni preostalo drugega, kot da so svoje varovance odpeljali iz prijetno hladne kleti ven, na toplo sonce. Starsi se seveda nismo pustili odgnati na prosto. Zato smo vendar tu, da poskusimo to zlahtno kapljico. In smo jo. Prijazen kletar nam je vse lepo razlozil in ura je minila kot bi mignil. Nekateri taborniki so se ze ustrasili za nas in so nas prisli resevat. Ko smo se koncno pojavili na vratih kleti, smo videli zadovoljne otroske obraze. Njihove oci so govorile: koncno so prisli. In to trezni. Zadovoljni so bili oni, mi pa tudi.

Poigrali in pomalicali smo na dvoriscu gradu, nato pa se znova odpeljali v Kostanjevico. Pes smo se odpravili do kostanjeviske jame, ki je pol ure hoje oddaljena od mesta. Jama je majhna, zato smo si jo ogledali v dveh skupinah. Medtem, ko je bila ena skupina v jami, smo si ostali krajsali cas v prijetni okolici jamarskega doma. Dan se je ze prevesil v pozno popoldne in cas je bil za povratek. Prijetno utrujeni in prevzeti od sonca in cistega zraka smo se vrnili k avtobusu. Pot do Ljubljane je hitro minila in ob 18.h smo bili ze doma. Po obveznem taborniskem pozdravu smo se s prijetnimi vtisi razsli.

Izlet je bil prijeten in zanimiv ter solidno organiziran. Zal si nismo ogledali muzeja v breziskem gradu. Pa kdaj drugic. Hvala za prijetno druzenje. 3 x zdravo vsem Samorastnikom in starsem.

Tako kot vsako zimovanje, smo se tudi letos odpravili na en malo daljsi enodnevni izlet. Zjutraj smo se vsi toplo oblekli, saj je bilo zunaj mrzlo kot na Aljaski. Pripravili smo si malico ter se hitro poslovili od nasih malckov in bolnikov, ki so ostali v koci na Gorah. in se odpravili na Kal. Cesta, po kateri smo stopali, nas je vodila gor in dol ter nas mocno izmucila, se preden smo prispeli do vznozja Kala. "A smo ze gor?" smo vsi utrujeni in zmrznjeni sprasevali drug drugega. Kljub tezki poti, ki smo jo morali prehoditi, smo vsi zivi iv zdravi prispeli na Kal. Tam so nam postregli z odlicnim toplim cajem, sami pa smo si postregli s sendvici, ki so bili polnjeni z zmrznjeno salamo in sirom. Ko smo si odpocili, najedli in napili caja, smo se hitro odpravili na Gore.

Zelo dolgo smo korakali do koce na Gorah, kjer smo se preoblekli ter pojedli dobro kosilo, ki nas je cakalo. Ceprav smo bili vsi zmuceni, smo se v sanjah mislili le na izlet, ki smo ga prejsnji dan doziveli.

Zgodilo se je na zimovanju, kot vsako leto. Verjetno veste, za kaj gre. To je ZOT- zimsko orientacijsko tekmovanje.

Bila sem v drugi ekipi, skupaj z Majo, Borisom in Jostom. ZOT je bil zahteven (organizator se ne strinja). Bilo je 8 KT. KT6 je bila postavljena narobe (organizator in komisija si se zdaj niso na jasnem, ali je bila KT6 postavljena narobe) in tam smo izgubili kar nekaj casa. Beseda narobe in KT ni bila upostevana (organizator meni, da je to kriterij na republiski ravni). Do KT8 je kazalo na zmago (tako kot vsem). Ko pa smo se izgubili, smo vedeli, da nimamo vec nobene moznosti. Ko smo po dolgem casu prisli na cilj, nismo bili vec v casovnici, zato smo izgubili nekaj tock.

Na cilju nas je cakal drugi del tekmovanja, to so bile skice- minsko polje in skica pod kotom. Stevilo tock je bilo pri vseh ekipah pod kritiko (organizator meni, da so bile pod kritiko skice, ne pa tocke).

Bil je cisti taborniski zacetek izleta (megla, mraz). Prestopam se pred solo in cakam na ribje odpiranje ust, ki klicejo zbor (Klemen). Na sreco se je ta zelja izpolnila in nehali smo zmrzovati in se prestopati, saj so se nase noge s skripanjem premaknile. Po dolgi in naporni poti (kao) smo prisli do postaje. Cakali smo na nas ljubki zlati vlak. Namesto pricakovanega se je pred nas primajala tresoca se kripa, ki naj bi bila standard za vse slovenske zeleznice.

Po zasedbi vlaka smo se stisnili k penzionistom na sedeze. Kakor zmerom, tudi zdaj ne vem nic dobrega povedati o voznji. Pa saj veste, sivina, mracnost, dolgocasnost. Pri izstopu iz vlaka je Turnsek ugotovil, da ima resno pomanjkljivo karto. O bog! No, vseeno smo na poti na hrib doziveli krasne pojave, tako v naravi kot pri (megla, razgled, svezost, izcrpanost). Ampak utrujenost je bila poplacana, ko smo prilezli na vrh. Po starih navadah smo dobili caj (moj rekord 5 skodelic), ki je bil se vroc In smo ga lokali na veliko.

Potem smo se odvlekli v sobe. Kaksne sobe! V nasi je bila kopalnica in krasen balkon. A na zalost se je nase veselje razblinilo, ko so nam povedali, da bo v nasi sobi kviz! Po njem, ko smo bili predzadnji (buaaa! nismo bili zadnji), smo imeli skrajno nedruzaben vecer in grozno vecerjo. Zjutraj se je ponovila zgodba. Vstajanje, pospravljanje in odhod v dolino. Zdrseli smo po hribu navzdol in dol prisli v 2. urah (saj se zezam- resnica: 3 1/2 h) in se vkrcali na vlak. Domov smo prisli razgretih src in se odpravili domov.

Uros je rekel da gre v nedeljo drsat. Vprasal je, ce bi sel kdo od nas z njim. Veliko nas je bilo zato. Domenili smo se, da se v nedeljo ob treh dobimo pri njem doma, potem pa odkorakamo proti Zalogu.

Ko sem prisel k Urosu, so bili tam ze Jernej, Primoz in Jan. Z mano pa je prisel tudi Domen. Moja mami nas je cakala v avtu pred Urosevo hiso in nas vprasala, ce se zelimo peljati z njo. Vsi smo bili za to. Vsedli smo se v avto in se odpeljali.

Ko smo prisli na drsalisce smo si nataknili drsalke in priceli drsati. Med drsanjem smo poceli vse mogoce npr.: lovili smo Urosa, drsali "v verigi", se igrali "crnega moza", vsakemu na drsaliscu zazeleli dober vecer in podobno. Urosa sem zelo velikokrat ujel zato, ker sem se mu skrival. Pridruzili so se nam tudi drugi otroci, ki niso bili clani nasega voda. Z njimi se je bilo prijetno igrati. Po eni uri in pol smo morali zapustiti drsalisce. Ko smo se preobuvali, je prisel Janov ocka. Moja mamica je vse povabila k nam na caj. Vsi so odklonili. Janov ocka je odpeljal Jana, Primoza, Jerneja in Urosa, moja mami pa mene, mojo sestro in Domna.

Ko smo se doma ravno preoblekli, je pozvonil zvonec. Pred vrati so stali vsi clani Janove druzine ter se njihovi sorodniki, ki jih poznamo tudi mi. Spili smo caj, starsi pa se kaj drugega. Dekleta so delala gimnasticne vaje, fantje pa igrali racunalnik. Ker smo bili ze utrujeni, so se obiski poslovili, mi pa smo odsli spat.

Na sestanku smo se zmenili, da gremo v kino. Cisto vsi smi rekli, da bomo sli, potem pa sva bila samo Rok in jaz. Z Urosem smo se dobili na avtobusu. Odpeljali smo se v mesto. V kinu smo kupili karte, nato smo sli v Dairy Queen. Tam smo si kupili pizzo in Fanto.

Ko smo pojedli, je bila ura ze toliko, da smo sli v kino. Risanka Notredamski zvonar mi je bila zelo vsec. Po predstavi smo prosili Urosa, da bi sli v Lunapark. Tam smo se zelo zabavali. Zabavali smo se toliko casa, dokler nismo zapravili vsega denarja. Skoda, da je bilo vsega konec.

V soboto, 22. 2. 1997 smo imeli izlet s starsi. Zjutraj malo pred 8. uro smo se zbrali pred centralno solo. Tam sta bila ze dva avtobusa.

Najprej smo imeli taborniki zbor, nato smo posedli v avtobuse. Odpeljali smo se malo po osmi uri, vendar vsak avtobus na svojo stran. Nas avtobus je najprej odpeljal v Kostanjevico, nato v Brezice in v kostanjevisko jamo. Za drugi avtobus pa mislim, da so odsli najprej v jamo, nato v kostanjeviski samostan in v Brezice. Na avtobusu sta Katarina in Gricko povedala nekaj o Kostanjevici.

V Kostanjevici smo si najprej ogledali samostan, v katerem je razstavljenih veliko modernih kipov iz bakra. Kipi so bili razlicnih velikosti, pod vsakim je pisalo, kdo je to in kdaj je bil izdelan. V prvem nadstropju smo videli razne slike in se nekaj vecjih kipov. Zunaj samostana smo si na hitro lahko ogledali tudi "Forma vivo".

Nato smo se hitro odpeljali z avtobusom v Brezice. Tam so imeli starsi degustacijo najboljsih vin. Vinsko klet smo, jasno, videli tudi mi.

Iz Brezic nas je pot vodila se v kostanjevisko jamo. V jami so bili razni kapniki, beli, crni in rdeckasti. Imeli so tudi svoja imena: Slon ali Nosorog, Lev Mec, Kralj Matjaz. Tudi orgle so bile tam. Imeli smo vodica, ki nam je povedal veliko reci o jami. Rekel je, da je jama stara vec kot 1.000.000 let. Odkrita je bila sele po II. svetovni vojni. Vodic nam je povedal, kako pestro je zivalstvo te jame, a videli smo samo netopirje.

Cas je tekel zelo hitro, zato smo se morali hitro odpraviti iz jame. V blizini jame je bila gostilnica, kjer smo se zadrzali se kakih 30 minut. Nato smo odsli k avtobusu. Ko smo se vsi zbrali, je avtobus kmalu odpeljal. V Polje smo prisli tocno ob 18h zvecer.

To je bil enodneven izlet s starsi (v smislu ekskurzije). Pred odhodom smo se razdelili v dva avtobusa, ker nas je bilo prevec. No, nas avtobus si je najprej ogledal jamo Studeno. Tudi jamo smo si ogledali v dveh skupinah, ker je ta bolj majhna (zato pa vsebuje toliko vec netopirjev). Jama ima veliko zanimivih kapnikov (stalaktitov in stalagmitov). Nekateri imajo obliko krokodila, nosoroga ribjega repa in plavuti itd.

Medtem, ko si je jamo ogledovala druga skupina nasega avtobusa, je nasa skupina igrala nogomet in sicer fantje proti puncam. Dekleta smo prepricljivo zgubila (1:4). Treba je omeniti, da je zoga kar nekajkrat pristala v potoku (a so jo nasi vrli Samorastniki vedno uspesno resili). Ko smo popili caj, smo se odpravili proti kostanjeviskem gradu, kjer so razstavljena kiparska in slikarska dela nekaterih slovenskih umetnikov in Forma viva (kipi na prostem). Med kipi se pogostokrat znajde portret Ivana Cankarja, meni pa sta najbolj ostala v spominu kipa DEBELUSKA in kip, ki je mesanica med levom, nosorogom, opico in kaj jaz vem med cim se.

Po ogledu vseh razstav smo sli pred grad (ne vem, kateri), kjer smo se lahko sprehodili po igriscu za golf, nabrali zvoncke ali pa si privoscili malico. Za vse to smo imeli pol ure casa, ker nas je cakal se ogled vinske kleti na breziskem gradu. Tam so imeli starsi degustacijo vina, otroci pa degustacijo Dr. Pepperja, ki smo ga pili na grajskem dvoriscu. Sli smo se veliko iger, razpravljali pa smo tudi o tem, kaksnega okusa je nasa pijaca. Ima okus po visnji cesnji, cigumijih ali pa disi po lepilu? Kdo bi vedel?

Cez kaksno uro so zaceli prihajati starsi. Zelo smo si oddahnili, ker so bili cisto normalni in prisebni. Cakala nas je le se pot domov in zbor. In konec lepega soncnega dne. Izlet je bil super. Motilo me je samo to, da se avtobusa nista nikjer srecala.

Ko se je v soboto, 22. februarja koncal izlet s starsi in so vsi clani s svojimi sorodniki odsli domov, se je za vodnike sele zacela pustolovscina. Z avtobusom smo se odpeljali do pokljuke, od koder pa smo okoli 21.30 nadaljevali pot do Blejske koce na Lipanci, na katero smo po nocni hoji prisli po 1 uri in 20 min. (Pomocnica gl. urednika ugovarja- bilo je uro in pol!)Hoja ni bila tezavna (Kdo se oglasa), saj nam je celo pot svetila luna, tako da nismo potrebovali baterij, hojo pa sta nam otezevala le sneg, v katerega smo se od casa do casa ugreznili, in pa teza nasih velikih nahrbtnikov, saj je bila v njih vsa potrebna oprema za prezivetje petih dni. (Pa taveliiiiiiiiika takovinska skatla za PP, a ne?)

Namen akcije ali tega visokogorskega zimovanja je bil predvsem za vodnike tako, da bi imeli vodniki nekaj casa samo zase in bi se potem laze in bolj sprosceno spustili v novo delo s clani. Ker pa vodniki nismo leni, smo se odlocili za aktivno zimovanje, na katerem bi se tudi nekaj naucili.

Tako smo vodniki tekom zimovanja osvojili nekaj vrhov, se naucili hoje s cepinom in derezami, zaustavljanja s cepinom in "abzajlanja" po pobocju, napravili smo razlicne bivake, sam pa sem imel moc izkusiti, kako se pocuti zrtev plaza, vendar se je vse koncalo srecno.

Nas dan je potekal tako: zjutraj smo zgodaj vstali, se umili z vodo mrzlega studenca v blizini koce. Nato pa dan preziveli cimbolj aktivno, kar pa zadnja dva dni ni bilo mogoce, saj smo imeli zelo slabo vreme. Zvecer pa smo dan zakljucili s taborniskimi pesmimi, ki smo jih namesto ob ognju peli ob svetlobi svec. Zimovanje smo zakljucili s hojo do Bleda, ki je bila zelo otezena zaradi konstantnega vdiranja snega (To je pa tko, ce ne poslusate nasga Jerneja, ko se dere za vami.), ko pa smo prisli na asfalt, pa zaradi dezja. Vseeno smo bili na koncu vsi zadovoljni, jaz pa sem ob prihodu domov ze zacel iskati lokacijo za prvomajski potovalni tabor.

Vod Kiti ima izredno zanimivo zgodovino, saj se je v njem zamenjalo zelo veliko clanov. Vod Kiti je bil ustanovljen 1.1. 1993, vodnica pa je bila Meta Mele. Sprva se je vpisalo kar 12 clanov, a polovica se jih je ze po slabem mesecu izpisalo. Prvi izlet, ki smo ga opravili, je bil dvodnevni cetni izlet na Lisco (Ampak ne letos!), kamor nas je odslo kar 11, nato pa je zacela udelezba na izletih padati. V vodu pa se niso zamenjali le clani, ampak tudi vodnik. Ko je odsla Meta, je nas vodnik postal Jernej Turnsek.

Udelezitev izletov je sedaj 20% (1/5), kar je seveda premalo za tako "star" vod. Na taborih in zimovanjih je nasa udelezitev 20% - 30% vecja, kar je kar normalno stevilo. Trenutno stevilo clanov je 5 ( Miha, Martin, Andraz, Uros in jaz), od tega sva dva, ki sva pri Kitih ze od samega zacetka. Udelezitev na sestankih je 80%. Najvecja udelezba pa je bila na zimovanju Lovrenc na Pohorju, kjer je bila nasa udelezba 100%. Upajmo, da bo udelezitev izletov v prihodnje vecja.

Zakaj? Se sam se vprasam zakaj. Zakaj drugi? Nekateri prihajajo k tabornikom, da bi se ucili. Tudi za zabavo ali hojo. Mene pa najbolj pritegne hoja. Svez zrak, ki ti piha v nos. Po mestnem zraku je to pravi uzitek. Pri tabornikih se veliko naucis o zivljenju. Hoces se priblizati naravi in se malo shoditi.

Taborniki so zelo super stvar. Imajo svoje sege in navade in dobre igre (se posebej pa Dame in gospode). Taborniki me zmeraj spocijejo od sole in mi naberejo moci. Imajo pa tudi slabo stran: da se stusiram, ko pridem domov. Ampak za to ne krivim tabornikov. Upam, da nisem prevec fizolofiru. (Oprostite, filozofiral). No, uzivajte tudi vi v tabornikih.

Ko smo prisli na Lisco, sem bil zmucen kot kozel. Zvecer smo peli pesmi, ko sem zaspal, so vrata ploskala tako, da sem slabo spal. Ko sem se zbudil, me je vse bolelo!