Lokalni navigator: [Naprej] [Nazaj] [Navzgor] [Vrh] [English]

Kratek pregled zgodovine Oddelka za primerjalno knjizevnost

Vsebina:
  1. Predhodniki
  2. Ustanovitev
  3. Razvoj

1. Predhodniki

Slovenija ima dolgo tradicijo literarnih raziskav. V zacetku 19. stoletja jim je Matija Cop (1797-1835) prvic dal podobo, ki jo danes povezujemo s primerjalno knjizevnostjo. Cop se je v Sloveniji prvi z literaturo ucinkovito in sistematicno ukvarjal na nacin, ki je presegal nacionalni okvir. Kot sodobnik bratov Schlegel, Sismonda, Bouterwecka in Villemaina se je zanimal za razvoj evropskih knjizevnosti in tako postal vir podatkov za slovenske avtorje svojega casa. S tem je prispeval k nastanku slovenske visoke romantike in vplival na Presernovo osrednje ustvarjalno obdobje.

Cop je trdil, da je razumevanje evropskega ozadja nujna osnova vsake obravnave slovenske knjizevnosti, saj je bila slovenska knjizevnost v razvoju izpostavljena razlicnim mocnim tujim vplivom. Ukvarjal se je tudi s sirsimi vprasanji, ki so ga od literarnih tem vodila do estetskih in formalnih vprasanj, problema vrednotenja literarne umetnine, odnosov med literaturo in druzbo ter razmerju med nacionalnim in evropskim ravzvojem literature.

Ceprav po Copovi smrti in zatonu slovenske romantike njegovo delo ni dobilo naslednikov, ga imamo se danes za predhodnika moderne primerjalne knjizevnosti in moderne literarne zgodovine na Slovenskem, saj so bile njegove ideje in njegova vloga posrednika pri nastajanju sodobnih literarnih tokov znacilne tudi za razvoj slovenske literarne vede v 20. stoletju. Toda njegovo delo so nadeljevali sele v zacetku 20. stoletja, ko so Matija Murko, Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer in France Kidric v raziskavo slovenske romantike vpeljali vprasanje evropskega ozadja. Vrsto tipicno komparativnih problemov, ki so jih obravnavali vecinoma s pozitivisticnimi, deloma pa tudi z duhovno-zgodovinskimi metodami, so kljub vsemu raziskovali zgolj v okviru slovenske literature. Kasneje so se posvetili odnosom med slovensko in drugimi slovanskimi knjizevnostmi, tako da se je zdelo, kot da nastaja posebna veda, ki bi jo lahko imenovali "slavisticna primerjalna knjizevnost". Toda ker je bila ta zamisel v nasprotju s Copovimi idejami in raziskavami in ker je bilo nemogoce zanikati velik pomen drugih evropskih vplivov, je v 3o-ih Anton Ocvirk v literarne raziskave vpeljal sirsi vidik.

2. Ustanovitev

Anton Ocvirk (1907-1980) je oblikoval osnovo moderne slovenske primerjalne knjizevnosti. Studiral je filozofijo in literaturo v Ljubljani, na Dunaju in v Parizu, kjer je prisel v stik s francosko solo primerjalne knjizevnosti (zlasti z Hazardom in Baldenspergerjem). Kot je jasno razvidno iz Ocvirkovega prvega pomembnega dela, ki je leta 1936 izslo pod naslovom Teorija primerjalne literarne zgodovine, je Ocvirk sprva sledil Van Tieghemovi teoriji primerjalne knjizevnosti, ki je vedo omejevala na raziskavo posrednikov in vplivov. Toda kasneje je Ocvirk to teorijo opustil in predlagal mnogo sirse razumevanje primerjalne knjizevnosti, vztrajal pa je na pozitivisticnih in empiristicnih metodah. Zanimivo je, da je se posebej poudarjal estetske, stilisticne in biografske raziskave, ki jih je v povezavi s tradicionalnimi metodami francoske sole uporabljal za raziskavo literarnega razvoja, gibanj in trendov v Evropi in na Slovenskem. Po drugi strani je nasprotoval povsem teoreticnim raziskavam in poudarjal neposredno raziskavo literatnih besedil.

3. Razvoj

Potem, ko je leta 1937 Ocvirk postal profesor na Oddelku za slovanske jezike Univerze v Ljubljani in dve leti kasneje ustanovil Oddelek za primerjalno knjizevnost in literarno teorijo, je slovenska literarna veda njegovim nacelom sledila skoraj dve desetletji. Toda Dusan Pirjevec (1921-1277), ki ga je nasledil kot predstojik oddelka, se je leta 1962 odlocil za novo stalisce: zavrgel je historicno-empiricen pristop in strukturalisticne teorije ter uvedel filozofski pristop k literarni zgodovini in teoriji, tako da je zgodovinsko analizo nadomestil s fenomenolosko in eksistencialisticno interpretacijo. Prevzel je Ingardenovo fenomenolosko teorijo literarne umetnosti in v skladu s Heideggerjevo filozofijo postavil teorijo, da literarne umetnine z "ontolosko diferenco" odpirajo pot proti metafizicnemu misljenju in metafizicni resnici. Njegovo najvecje delo je bilo teorija romana, ki jo je zgradil na osnovi Lukácsove teorije romana, filozofske hermenevtike H.G. Gadamerja ter teorij E.Grassija in drugih.

V 80-ih je slovenska primerjalna knjizevnost, ki jo je vodil Janko Kos, (1931-), ponovno uvajala racionalne in empiricne metode, ki pa jih je uprabljala v povezavi z duhovnozgodovinsko in drugimi filozofskimi metodami. S spajanjem znanastvenih in filozofskih metod je prislo do multidisciplinarnega pristopa k literarnim raziskavam, konec 80-in in v zacetku 90-ih pa se je mocno razvila tudi metodologja literarne vede. Taksne razmere slovenski literarni vedi omogocajo, da tesno spremlja mednarodne trende v literani vedi, ne da bi se odpovedala lastni poti razvoja.


Dokument vzdrzuje Jan Jona Javorsek.
Jan.Javorsek@guest.arnes.si
Zadnja sprememba: 13. 05. 1996